2017 Ukrajina 2

Drugi teden offroad potepanja po Ukrajini 2017 je bil prilagojen cestnim terencem. Bila je prava družinska avantura, saj smo bili odrasli v manjšini. Tudi otroci so bili navdušeni.

Druga letošnja skupina je bila precej drugačna. V skupini smo imeli štiri subaruje, kar je pomenilo, da se ostali prilagajajo njihovim zmožnostim. Za vodiča Romija je to pomenilo precej razmišljanja pri izbiri poti, saj je pri dostopih na vrh pogosto kakšen del poti bolj zahteven. Kolesnice, blatne luže, večje kamenje.

Poleg tega pa je bila skupina precej velika, 9 vozil, in 14 otrok, zato so bile potrebne daljše in bolj pogoste pavze.

Sobota

Jaz sem bil že en teden prej v Ukrajini s prvo ekipo.

Moja dva sopotnika (sin in sosed) sta šla domov poleg nekoga iz prve ekipe. V izogib morebitnim težavam na meji (mladoletnik brez pooblastila) sem čez mejo tudi jaz šel zraven, mojega patrola pa pustil na varnem blizu meje. Takoalitako sem čakal ženo, in ki je drugi teden prišla v ukrajino z osebnim avtom.

Ker sem že na izhodu iz Ukrajine videl, da je za vstop precejšnja kolona, sem preostale usmeril na drug prehod, kjer jih je pričakal Romi.

Jaz pa sem se z ženo predal čakanju v koloni.

Po nekaj urah smo končno prišli do kontrole na ukrajinski strani. Tam pa je nastal problem.

Namreč po ukrajinski zakonodaji lahko imaš kot tujec istočasno v državi samo eno vozilo. Jaz sem že imel pri njih Patrola, zato je na meji vse urejala žena.

Ampak, ker je tudi Xantia pisana na mene, in ker smo na okencu, kjer nate vpišejo vozilo, cariniku v roke porinili vse potne liste, je carinik kljub temu, da je bilo prometno dovoljenje v ženinem potnem listu, in je pri okencu stala ona, pregledal vse dokumente in avto pisal name.

Nadaljevanje si lahko predstavljate....

Ko je enkrat vpisano v sistem, podatkov ne more več popravit. Spustit nas pa ne more v državo, ker mu sistem javlja, da imam že en avto noter...

Sledilo je čakanje priprave zapisnika o zavrnitvi (kaj točno sem podpisal, še danes ne vem), vrnitev nazaj na most, ter ponovni poskus.

Pri iskanju potencialnega prijaznega voznika, ki bi me spustil v kolono za vstop v Ukrajino, da mi ni treba iti čisto na konec kolone, sem zagledal kombi z nemškimi tablicami. Hitro smo se zmenili, za kaj se gre... Tudi on večkrat potuje v Ukrajino in ima že sam nekaj podobnih izkušenj.

V drugem poskusu je bilo vse jasno, in nekaj čez polnoč smo bili čez mejo.

V Užgorodu smo pobrali mojega patrola, katerega sem moral še natankat. Seveda sem izbral eno najdražjih črpalk(ca 20% dražja nafta kot na najcenejših), kar pa sem ugotovil šele, ko sem plačal. Če bi prej opazil, nebi tankal polno.

Spat smo šli šele blizu tretje ure.

Nedelja

Zjutraj smo se zbrali v Zlati podkvi, jaz sem našo Xantio pustil pri Romiju doma.

Odšli smo v trgovino, natankali, potem pa smo šli v teren.

Subaruje smo dali na začetek kolone, da jim nebi večji terenci preveč razrili poti.

Na enem delu smo poiskali obvoz, ker so bile blatne luže s preglobokimi kolesnicami.

Sredi dneva smo se ustavili ob vodi, čas za kosilo :-)

Popoldne smo se začeli vzpenjati na vrh, na katerem je bil nekoč vojaški radar. Cesta je narejena iz betonskih plošč, zato je še solidno ohranjena, za razliko od ceste, po kateri smo se vozili prej, kjer se je le tu in tam še videl ostanek asfalta.

Na poti proti vrhu smo poiskali prostor za kampiranje. Bilo je dovolj prostora, da so se lahko otroci igrali. Tudi borovnice so že bile zrele.

Jaz sem končno saniral odlomljen zadnji del izpušne cevi, ki sem ga odlomil proti koncu prvega tedna.

Ponedeljek

V ponedeljek nas je pričakalo sončno jutro. Po zajtrku smo pot nadaljevali proti vrhu. Malo pod vrhom je bilo še jasno, vrh pa je bil v megli.

Na vrhu smo preverili globino blatnih luž. En subaru je v luži izgubil tablico.

Po spustu v dolino smo si ogledali vojaški bunker iz 2. sv vojne.

Ustavili smo se v lokalni vaški trgovini. Ma kakšne davčne blagajne in podobne neumnosti. Trgovka je računala na Abakus!

Kampirali smo ob reki.

Kmet iz bližine, ki je ob reki pasel krave, nam je prišel ponudit mleko.

Kasneje, ko ga je prinesel(en euro smo mu dali za 3 litre) je prinesel v pokušino še pol litra šnopsa.

Torek

Ponoči je mimo nas baje prišel jelen. :)

Zopet smo se zbudili v sončno jutro.

Ta dan smo se namenili na naš prvi greben, takšen, kot so značilni za Karpate. Na vrhu brez drevja, poraščen s travo in borovnicami.

"Cesta" do vrha je bila ponekod dokaj boga.

Na enem ovinku, kjer je bila cesta sprana od vode, je Aleks ocenil, da je za njegovega subija preveč, in je avto parkiral tukaj ter prisedel v drug avto.

Če bi bilo treba, bi ga lahko lepo počasi potegnili čez, ampak ker smo se takoalitako morali vrniti po isti poti, je bilo vseeno.

Na vrhu smo naredili pavzo za kosilo ter uživali v razgledih.

Jaz sem vozniku štirikolesnika, ki na vrh vozi turiste, posodil kompresor.

Potem smo se odpravili še na naslednji, višji vrh.

Na enem delu sem jaz zavil pol metra levo iz kolesnic, in zagreznil v blato, da sem komaj vrata odprl. Kljub MT gumam. :-) Hitro sem po PMRju javil Milanu, da naj se vrne par metrov nazaj :-)

Na poti dol sem jaz končno želel najti svoj telefon, ki je bil nekje v avtu, sem predvideval, zato sem ženi rekel, naj me pokliče, da slišim, kjer bo zvonil. :-)

Na najino začudenje se oglasi moški glas. Takoj pomislim na to, da sem ga nekje izgubil. Za vsak slučaj preverim, če ima v imeniku shranjeno mojo številko v +386 obliki.

Romija prosim, naj on pokliče iz svojega telefona, ker bo ceneje, in z najditeljem se bo lažje zmenil, kot jaz. Romi parkrat poskusi, vedno zvoni v prazno.

Pošljemo še SMS, v katerem ponujamo nagrado.

Zopet smo spali ob reki. V izogib obiskom lokalnih pijančkov Romi išče prostor za kampiranje na drugi strani, da ne moreš enostavno peš do tja.

S pravimi terenci to običajno ni noben problem. Subaruji pa so le nižji, in smo primeren prostor našli šele v drugem poskusu.

Zvečer najdem telefon v strešnem šotoru. :-)

Pogledam klice, in vidim par klicev iz NEMŠKE! številke.

Vprašam Romija, od kdaj ima nemško številko, in me čudno gleda. Potem sva ugotovila, da to ni prvič, da je kdo videl klic iz kao nemške številke. In da je verjetno tudi sredi dneva, ko je mene žena klicala, prišlo pri operaterju do napake v rutanju in je namesto mene dobila bogvekoga. Lažen alarm torej.

Sreda

Zjutraj smo šli najprej pogledat rezervat medvedov, ki so jih rešili iz ujetništva raznih lokalnih posebnežev. Projekt (so)financira avstrija.

Potem smo si pogledali muzej na prostem, ki ga sestavlja ca 10 starih lesenih hiš, ki so jih preselili na to lokacijo iz okolice.

(slike še manjkajo)

Karli je imel pri parkiranju pri muzeju nekaj smole in je na razbiti steklenici presekal gumo.

Popoldne smo zopet šli v hribe.

Vozili smo po slabi makadamski cesti, po kateri največ vozijo tovornjaki z lesom ter gozdarji. Vmes smo natočili vodo na izviru.

Tokrat smo kampirali na jasi ob cesti.

Na uvozu na (nepokošeno oz. nepopaseno) jaso je Igor spregledal velik oster kamen v travi in presekal sprednjo gumo.

Trava na jasi je bila zrela, še prva košnja, bi se reklo po naše, in je meni cvetni prah privabil solze v oči ter nahod. Ampak tudi to smo rešili, mamice imajo dobro založeno lekarno.

Otroci so zvečer na ognju pekli klobase.

Četrtek

V četrtek smo se zbudili v dežju, ki je počasi ponehal. Že ponoči se je pošteno ulilo. Žal je del ekipe v šotorih skoraj zaplaval, ker so šotori premočili. Krenili smo proti vrhu. Zaradi megle smo bili prikrajšani za lepe razglede. Deležni pa smo bili precej luž. Pot smo nadaljevali proti dolini po gozdni cesti, po kateri s tovornjaki vozijo les. Proti koncu spusta smo prispeli na del gozdne ceste, ki so jo ravno urejali. Tovornjak je mešanico rečnega peska/kamenja in zemlje nakipal v luknje, bager pa še ni opravil svojega dela. Za prave terence ni bilo panike, za subaruje pa marsikje na meji normalnega. V dolini smo za del ekipe z mokro opremo poiskali hotel, preostali pa smo šli v hrib iskat kamp. Pogled iz kampa na hrib je kar vabil, zato smo se trije avti odpeljali na vrh. Pred vzponom je bil še del, ki je bil precej blaten in z globokimi kolesnicami, tako da smo lahko tudi sprobali, kako izgleda, ko avto zakoplje v blatu. Pri reševanju toyote smo utrgali mojo elastično gurno. Očitno je bila že načeta, ker nismo pretiravali. Zaradi poznopopoldanskega sonca je bilo na vrhovih izjemno lepo. Po vrnitvi v kamp nas je že čakala večerja. Obiskala sta nas tudi dva pastirska psa. 100m od našega kampa, na hribu, je bil odličen romunski gsm signal. Celo prenos podatkov je za silo delal.

Petek

V petek smo se spustili v dolino in pri hotelu pobrali preostanek ekipe. Pot smo nadaljevali po cesti do našega izhodišča, bungalovov Zlata Podkva. Vmes smo iskali vulkanizerja, ki bi popravil presekani gumi, vendar je bil ta dan praznik, in je bilo vse zaprto. Tudi več avtopralnic je bilo zaprtih, vendar je Romi našel delujočo, da smo najbolj usrane avte oprali, v izogib kakšnim težavam na meji. Peter se je kmalu odcepil, saj je potovanje podaljšal še za par dni po Romuniji. V Zlati Podkvi smo zopet imeli spoznavanje kulture. Na večerjo za 12 odraslih in 14 otrok smo čakali skoraj dve uri. Bili smo pa bolj ali manj edini gostje.

Sobota

Dva avta sta štartala že zgodaj zjutraj.

Ostali smo štartali proti meji, ko smo pozajtrkovali(kuhinja začne obratovati šele ob devetih), vmes smo se ustavili še v trgovini ter na bencinski.

Na meji nas je tokrat čakalo pozitivno presenečenje, samo par avtov je bilo pred nami, tako da smo bili dokaj hitro čez mejo. No dokaj hitro pomeni dve uri.

Med čakanjem preostalih sem jaz preveril, kaj povzroča cviljenje pri zadnjem desnem kolesu.

Krivec je bila pobrana zavorna ploščica, ki je bila izrabljena do t.i. "zvočnega indikatorja". Pred odhodom so bile skoraj nove, v 14 dnevih terena pa jih je pobralo, saj jih blato, ki pride med disk in ploščico, zelo pobira.

Po nekaj kilometrih smo imeli še en postanek, na enem subaruju je začela blokirati sprednja desna zavora.

Malo smo pogledali, kaj imamo po avtih(našel se je vodobrusni papir, zavorno olje, ATE mast, "šraufcvenge", ni da ni), in Karli je stvar razdrl, ščistil, namazal ter sestavil nazaj. Doma pa bo treba še enkrat razdret in namestit strgane protiprašne gumice.

Jaz sem odstranil še grelec goriva, ki mi ga je svinjarija iz rezervoarja zabila(Glej 2017 Ukrajina 1), ter kasneje na avtocesti še enkrat menjal filter goriva. Na poti domov je bilo bolj znosno, ker se je parkrat ulilo.

Pri Budimpešti se je še preostanek ekipe ločil, jaz s patrolom sem ostal s svojimi 105 km/h zadaj. Pred slovensko mejo smo imeli že krepko dovolj vožnje in smo zavili na manjše počivališče ter prespali. V nedeljo zjutraj smo v miru zajtrkovali in nadaljevali pot do doma.