Torek

Hermanov ples za dež tokrat očitno ni dobro deloval. Zjutraj smo se zbudili v soncu. Pogled nazaj proti vrhu je bil res lep. Udeleženci Ukrajine 2014 se boste verjetno spomnili zelo strmega spusta, kjer je avto dobesedno zletel po hribu. To je ta hrib, slikan od spodaj gor.

Cesta je bila pošteno namočena in je bila drsalnica. To je to. Blato, luže, zato pridemo sem.
Prišli smo do ožine, na levi drevo s koreninami, na desni skala. Poskusili smo se kot kamnoseki. Marko se je počutil kot v službi. :) Vendar je skala bila pretrda, zato smo obupali in se malo razgledali okoli za alternativno potjo. Matej je našel drugo cesto.

Kasneje smo prišli do rahlega spusta z naklonom. 2014 je bilo suho in ni bilo kaj hudo posebnega, letos pa je razmočena zemlja zelo spolzka, zato smo avte raje varovali z gurtno in stopili komu na prag.

Žal je bilo premokro, da bi se povzpeli na vrh hriba, zato smo šli direkt v dolino.

Vmes sem jaz imel težave z dovodom goriva in menjal filter.

Ko smo se spustili v vas, smo se peljali po 10-20 cm blata-to je edina pot do hiš. Ob cesti je stara mama okopavala njivo, oblečena tradicionalno, z ruto na glavi. In z mobitelom za pasom. :-)

Ob pavzi za malico/kosilo je Romi rekel, da je samo še cesta čez travnik, potem pa 50 km transferja. Preobuli smo se v poletno obutev, nekateri s(m)o tudi pospravili vitle.
No, čez par km, :-)  na razmočeni travi.. je postalo zanimivo. Malo naklona, in avti niso hoteli v zgornje kolesnice.  Herman je v poskusih zlezel že čisto pod cesto. Razoral pa je tako, da bi lahko posadil krompir.
Dan smo zaključili ob jezeru hidroelektrarne, do katerega vodi cesta, kjer je včasih potekala ozkotirna železnica do vasi. Železnice že dolgo ni več, od vasi pa so ostale ruševine. Cesta je bila  delno na sveže splanirana z buldožerjem.

Nekaj je bilo težav s (sicer praznini) strešnimi prtljažniki, ki so pokali po varih.
In zadnjimi odbijači.
Moj hladilnik, ki je zjutraj nehal delovat,  je zopet prišel k sebi.

Andrej je pripravil Boršč. Ker je bilo že pozno in smo jedli v temi, se tudi tisti, ki niso ljubitelji rdeče pese, niso pritoževali, saj niso videli, kaj je notri. :-)

Sreda

Za dobro jutro sem preventivno za vsak slučaj odstranil ročno pumpico goriva, ki jo je tudi zabijalo..
Takoj iz kampa smo štartali v hrib po gozdni cesti. Šli smo po progi, po kateri je pred leti potekal Transsilvanija Trophy

Še dobro, da sem par dni pred odhodom le našel čas in zmontiral že nekaj časa nazaj kupljeno vitlo.
Namreč kmalu se je začelo vitlanje. In spet. In še malo.Težek avto s premalo konji, kolesnice, blato, hrib.
Vitaro brez vitle smo navezali na Simonovo Toyoto z elastičnimi gurtnami in ga je vlekel dalje. Na zgornjem delu smo cesto popravili, zasuli smo od vode spran kanal, tako je vitara zmogla v klanec brez vitla.
Na tem delu je Pajerotu postalo vroče, saj je imel od blatnih luž usran hladilnik.

Kasneje smo prišli do zelo strmega dolgega hriba.
Romi je poskusil. Prvič je zakopal. Potem smo s "ceste" pobrali debelo kamenje in v drugem poskusu je prišel gor.

Marko s Patrolom tudi. Herman tudi.
Ker je bil hrib zelo strm in dolg,  smo se odločili da gremo nazaj, saj je Milenc ocenil, da ima Jimny prehitre prenose in mu bo zmanjkalo moči, pa tudi moj patrol je vsake toliko še vedno imel težave z dovodom goriva.
Na poti nazaj v dolino  je Marko presekal gumo. 

Sprva je zgledalo, da jo je samo sleklo. Poskusil jo je napolniti z eksplozijo, vendar WD40 ni bil dovolj vnetljiv, zato sem mu posodil bremsenreiniger. V prihodnje bi lahko prižgal od dlje, in uporabil manj bremsenreinigerja.

Daša je vse snemala in nastal je precej spektakularen posnetek.

No ugotovili smo, da je guma presekana, in zmontirali rezervo.

 Pri menjavi smo ugotovili, da je rezervno platišče drugačno od ostalih in nimamo ustreznih matic s podložķami.  Zato je Simon posodil svojo rezervo, jaz pa rezervne matice za železna platišča.

Za večerjo je bila polenta, kuhana v smetani in zabeljena z čebulo ocvrto na olju in ocvirki. Neverjetno. Polente jaz sploh ne jem, ampak tale je bila pa meni dobra.
Potem smo pa še klobase pekli,  ki jih je Marko prinesel s sabo.

Četrtek

Okoli pete ure zjutraj se je začelo pripravljat k nevihti.  In kmalu se je ulilo.

Če bi dež še par minutk počakal, bi vsi pospravili suhe šotore. Tako pa smo eni počakali, da je malo ponehalo in na hitro zložili skupaj.
Štartali smo kar brez zajtrka. Prečkali smo reko. Marko je skočil se v obcestni jarek in ob tem demontiral, kar je ostalo od plastične zaščite pod motorjem.
V vasi smo poiskali vulkanizerja, da je premontiral Markotovo rezervno gumo na drugo platišče. To je bila tudi zanimiva izkušnja, cela delavnica je bila ena improvizacija. Mojster je povedal, da tako velike gume (33ka-285/75r16) še ni montiral. :-) Ampak nima veze, premontiral je.

Med čakanjem smo skočili v vaško trgovino. Punci sta šli v kafič iskat wifi.
Ena izmed krav, ki so se sprehajale po ulici, se je prišla podrgnit  ob patrola.

Po (gozdni) cesti smo se povzpeli na hrib.  Gor smo srečali dve večji skupini štirikolesnikov.
Hermanu smo pumpali sprednjo gumo, ki je spuščala za robom, očitno je med platišče in gumo prišlo blato.

Potem smo se vozili po vrhovih grebenov, in ko smo se počasi začeli spuščati, je začelo deževati.

Spustili smo se nižje, v gozd, kjer so bile zaradi dežja poti polne luž in spolzke.
Ker je deževalo, nismo imeli prevelike želje po izstopanju iz avtov, zato se nismo kaj dosti "afnali" v blatnih lužah. No, Hermana smo morali enkrat spravit iz preglobokih kolesnic.

Pozno popoldne je dež ponehal.
Marko je našel blatno lužo, kjer je patrola uspel do konca umazati. Ven smo ga potegnili z elastično gurtno.

Jimny se je v nekem trenutku  sam zaklenil, ključi so bili seveda v avtu. Tudi rezervni. Na srečo je bilo okno malenkost odprto in Milenc ga je odklenil z žico, ki sem jo vzel s sabo za privezovanje odpadajočih izpušnih cevi :-)

Med operacijo odklepanja Jimnya je Romi malo naprej videl divjega prašiča, ki je očitno prišel preverit, kaj počnemo.

Do jase, kjer smo naredili kamp, se je Herman pripeljal s prazno zadnjo gumo. Odtrgalo je ventil. Ampak v terenu se ni čutilo in je očitno nekaj časa peljal s prazno, tako da je tudi guma zanič. Sprva smo želeli menjati ventil, potem pa smo opazili, da je stara karkasa gume (nalita) na bočnicah popustila, in smo zmontirali rezervo.

Zvečer je bilo jasno, ampak vetrovno. Vmes je veter prinesel oblake in je že zgledalo, kot da bo nevihta, vendar je oblake odneslo naprej.

Petek

V petek smo se spustili v dolino (par km gozdne ceste). V dolini smo našli vulkanizerja, ki je Hermanu premontiral sprednje gume, hkrati oprali par avtov.

Izkoristili smo tudi bližino Romunije in se priklopili na romunski gsm signal, da smo se javili domov. :-)

Kasneje smo se ustavili še v eni pralnici in oprali avte in okupirali kafič, v katerem je bil wifi.

Pri Markotu smo opazili, da zadaj desno na kolesu ena matica manjka in en vijak je odtrgan. Marko se odloči nadomestiti  eno manjkajočo matico iz leve strani. Pri zategovanju je odletel še en vijak, zato smo demontirali distančnik in felgo prišraufali direkt na nisanove vijake.

Potem smo prispeli v zlato podkvo, kjer bomo zopet prenočili. Zagnali smo se pod tuše, potem pa se spravili k večerji. Po večerji smo še malo obudili spomine in ....

Sobota Zjutraj  štart v dežju. Na poti proti meji smo se ustavili v trgovini v Užgorodu.

Moja dva potnika (sina in prijatelja) je peljal domov Herman, jaz pa, da nebi v zrak gledal, in v izogib kakšnim težavam na meji zaradi otrok, sem šel zraven, patrola pa pustil pri Romijevem sorodniku, saj bom prišel nazaj z ženo z osebnim avtom, ki je bila že na poti v Ukrajino.

Za večino se zgodba tukaj zaključi, za mene pa se zopet začne, saj boš še en teden s turistično oz družinsko skupino, kot jo je poimenoval Romi.

Več o drugi skupini pa v  2017 Ukrajina 2